Telefon
+386 (0)31 538 586
Arhiv Ledvice in Dializnega glasnika od zdaj tudi na dLib - Digitalna knjižnica Slovenije objavljena celotna digitalizirana arhiva Ledvice (1999-2021) in Dializnega glasnika (1982-1999).
Telefon
+386 (0)31 538 586
Rodil se je sončen dan. To je bila nedelja, 14. aprila 2024, rezervirana za športno srečanje društev ledvičnih bolnikov. V lokalu Strike je peščica članov Društva Lilija pripravila dobrodošlico s sladkimi in slanimi dobrotami ter napitki kave in čaja za tekmovalce iz vse Slovenije. Pripeljali so se iz Nove Gorice, Krškega, Ptuja, Celja, Pomurja, Dolenjske in Bele krajine. Vseh je bilo sedeminsedemdeset, večina so bili tekmovalci, ostali pa navijači, fotografi ali kar tako prijatelji za dobro družbo.
V zakulisju je organizacijski odbor zasedel del lokala in si priredil začasno pisarno. Računalnik in tiskalnik sta bila nepogrešljiva tehnična pripomočka. Gregec in Andrej S. sta pripravljala sezname tekmovalcev v bowlingu in pikadu, ki sta jih kar sproti dopolnjevala. Prisotne je prijazno nagovoril predsednik Društva Lilija Alojz Zinner, igre pa je otvoril predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije Milan Osterc.
V tekmovalnem duhu zalučane pisane krogle so kot za šalo podirale keglje. Včasih več, včasih manj. Lepo so drsele po stezi, drugič so se zaletavale ob rob in komaj prispele do kegljev. Nekatere so sploh zgrešile stezo in jo mahnile kar po žlebu. Glede na to, kako so tekmovalci obvladovali kroglo, so se nekateri veselili, drugi jezili. Jeza se je hitro razkadila že ob naslednjem dobrem metu. Tudi otroci so tekmovali. In dobro jim je šlo. Podrti keglji so kar lep čas ropotali, medtem ko so na drugi strani pikadisti prav tako zavzeto tekmovali. Vsak je želel čim bolje zadeti in dobiti čim več točk. Tudi pikade so včasih ponagajale in niso priletele tja, kamor so jih metalci želeli poslati. Pristale so na tleh in v polju brez točk, ampak ni bilo preveč hude krvi.
Sodniki so bili: Zdenka, Gorazd, Alojz, Andrej S., Gregec, Dušan. V obeh panogah so oznanili konec tekmovanja. Ves čas so imeli vse pod nadzorom in natančno beležili rezultate. Čakala jih je še ena odgovorna naloga. To je pregled in razglasitev rezultatov. Marljivo so opravljali svojo nalogo. Tekmovalci pa smo se razveselili krožnikov gobove in goveje juhe, ki so jih natakarice prinesle na mize. Morda ni bilo vse po scenariju, vendar je godilo našim brbončicam. Sledili sta glavna jed in solata. Ponudba je bila samopostrežna, zato smo se postavili v vrsto. Ta se je daljšala in daljšala … Na repu je bilo slišati zaskrbljeno vprašanje: »Mislite, da bo za nas še kaj ostalo?« In med tistimi, ki so že bili na vrsti, pohvala: »Kosilo je kot na kakšnem srečanju menedžerjev, ne pa nas športnikov!« Radovedno sem stegnila vrat kot žirafa in preverila slišano. In res. Ni, da ni.
Pa še dobro je bilo, vse po vrsti. Vse pohvale tudi glede količine, saj nihče ni ostal lačen. Kljub bogato obloženim krožnikom, je ostalo še kar nekaj hrane. Seveda smo se vsi razveselili tudi rezultatov, še najbolj tisti z medaljami okoli vratu. Prehodni pokal pa je tudi tokrat odšel na Ptuj.
info@zdlbs.si