Letos mineva natanko trideset let, ko smo v Sloveniji sestavili športno ekipo in se udeležili prvega mednarodnega tekmovanja na Madžarskem. To je bil poskus organizacije prvih evropskih iger dializnih in transplantiranih športnikov. Kljub dobri organizaciji ta prireditev ni zaživela zaradi nezanimanja ostalih evropskih držav. Tako se uradno šteje začetek iger v Atenah leta 2000.

Od tedaj se je Slovenija udeležila vseh prvenstev, leta 2004 pa je bila v Ljubljani tudi organizator in gostitelj vseh evropskih držav in kot se je kasneje izkazalo, je lahko vzor mnogim naslednjim organizatorjem.

V Lizboni so bila tekmovanja dobro organizirana, potekala so tekoče in nemoteno, vsaj v športih, v katerih sem nastopal. Moteče so bile druge stvari. Stanovali smo v hostlu, dva v eni sobi z eno posteljo. Vsak si lahko predstavlja, kako je to, da s svojim sostanovalcem deliš isto posteljo, če sta seveda oba heteroseksualna. Za enak denar je recimo pred dvema letoma v Oxfordu imel vsak tekmovalec svojo sobo s svojim ležiščem. Hrano so nam dostavljali dvakrat dnevno v papirnatih oziroma plastičnih embalažah. Zjutraj zajtrk in kosilo, zvečer večerjo. O kakovosti take hrane raje ne bom pisal. Na vseh prejšnjih igrah, ki sem se jih udeležil, smo imeli zajtrk in večerjo v restavraciji, kosilo pa v obliki lunch paketa, ki smo ga vzeli seboj na tekmovališče. Največje razočaranje in presenečenje pa so bile medalje. Prvič sem doživel, da niso bile kovinske, ampak menda iz koruznih zrn. Verjetno takšna medalja izgubi svojo težo, pa ne samo fizično. Še dobro, da uspeh ostane.

Vendar, kakorkoli že, vesel sem, da sem se iger udeležil in sem od srca hvaležen društvom DiTra, ZDLDS in DLB Šempeter, da so pokrila večino mojih stroškov. Družil sem se s člani naše ekipe v sproščenem, prijateljskem razpoloženju, sklepal nova poznanstva s predstavniki drugih evropskih držav in z njimi delil izkušnje glede zdravstvene ali športne tematike. Uspelo mi je osvojiti bronasto, srebrno in zlato medaljo. Uspeh je še toliko večji, ker smo bili dializni in transplantirani športniki združeni v isto kategorijo. Vsako drugo noč sem preživel na dializnem ležalniku, kar ni enako, kot če spiš doma v svoji postelji in se v miru pripraviš na tekmo naslednjega dne.

Pomembno je, da so igre dosegle svoj namen. Poleg srditih bojev je bil poudarek na druženju, promoviranju darovanja organov, praznovanju novega življenja s presajenim organom, za dializne bolnike pa upanje v presaditev in potrditev, da se kljub dializi dosegajo velike stvari. Veselim se že naslednjega prvenstva dializnih in transplantiranih čez dve leti v mestu Onan na Nizozemskem.