Na portalu dLib sta objavljena celotna digitalizirana arhiva - Ledvice (1999-2025) in Dializnega glasnika (1982-1999).
>> BESEDILO: Metka Oset, Andrej Mihelič
>> FOTOGRAFIJE: Andrej Mihelič, Dušan Toplak, Radivoj Hojnik
Dobili smo se pred hotelom Arena. Panoramsko okno hotela nudi čudovit pogled na bližnjo Pekrsko Gorco, kjer so nekdaj prirejali smučarske skoke. Še naprej, čez celo mesto proti severu, vidimo Kalvarijo s cerkvijo in 454 stopnicami (spoznamo jih po ravni navpični črti) ter Piramido s kapelico.
Hotel Arena je dobil ime po ciljni areni ženskega svetovnega pokala v slalomu in veleslalomu. To je bilo tekmovanje za Zlato lisico. Na pohorskih strminah so lovile najboljše rezultate tudi naše pogumne smučarke – lisičke tistega časa. Zaradi milih zim pa je prireditev že nekaj let v domeni Kranjske gore. Sedaj so pogumni tisti, ki se spustijo z letnimi sanmi po ovinkasti progi na zelenem pobočju – Pohor Jet, kot se imenuje ta adrenalinska atrakcija.
Najbolj pogumni in največje pozornosti prav na ta dan pa so bili deležni bolniki z ledvičnimi boleznimi in njihovi svojci. Pod naš hrib so se pripeljali iz vse Slovenije.
Zvočniki so se prebudili, glasba je napolnila naša ušesa. V program srečanja so nas v živahnem kantri stilu popeljali člani plesne skupine »Crazy boots«. Član te skupine in edini moški predstavnik je bil tudi naš Gorazd. Povezovalka je bila Darinka Čobec, znan glas z radijskih valov, ki je pozdravila udeležence. Nekaj besed je namenila zgodovini našega društva in recitirala pesem, ki se je ujemala z našim srečanjem, nato pa je k mikrofonu povabila goste.
Predstojnik Oddelka za dializo UKC Maribor prof. dr. Robert Ekart je nagovoril prisotne. Sledile so prav tako prijazne besede Milana Kotnika, predsednika Sveta invalidov Mestne občine Maribor. Podpredsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije Anton Mrvar je po krajšem govoru izročil priznanje predsedniku Alojzu Zinnerju ob 30. letnici delovanja našega društva Lilija. Predstojnik oddelka za nefrologijo UKC Maribor prof. dr. Sebastjan Bevc pa nas je poučil, kako so srčno-žilne bolezni povezane s sladkorno in ledvično boleznijo, kako te bolezni vplivajo med seboj ena na drugo. Pozorno smo ga poslušali tudi, ko je razlagal o razvoju zdravil za vse tri skupine bolezni. Našim bolnikom je zagotovil, da prejemajo terapijo najnovejših in najboljših zdravil, ki so na voljo na svetovnem tržišču. Z izobraževalno noto in motivacijo članov je predavatelj zaključil prvi del srečanja.
Po končanem uradnem delu smo se razdelili v skupine za oglede vnaprej določenih štirih destinacij:
Odpeljali smo se v Jarenino, v nekdanjo osnovno šolo, pre- urejeno v muzej. Muzej obsega predstavitev življenja pevca Alfija Nipiča in njegove glasbene poti od glasbenih začetkov, sodelovanja z Ansamblom bratov Avsenik in nadaljevanja sa- mostojne glasbene kariere. Z zanimanjem smo poslušali zgod- bo o nastanku legendarnega Silvestrskega poljuba in si ogledali raznolike eksponate iz njegove bogate zbirke, zlate plošče, odli- kovanja, priznanja, plakete, nagrade in oblačila. Na koncu nas je čakala še manjša pogostitev in degustacija lokalnih vin.
Spustili smo se petnajst metrov pod površje nekdanje tovarne avtomobilov TAM. Tu je med drugo svetovno vojno delovala Tovarna letalskih delov Štajerska kot del nemške vojaške industrije. Zunaj je bil vroč dan, tu spodaj pa prav prijetno hladno, blizu 14 stopinj, so nam povedali. Med vodenim ogledom smo doživeli ”napad zavezniških letal”, si ogledali fotografsko razstavo ter se sprehodili po vlažnih rovih. Na koncu smo v soju baterijske svetilke našli pot na površje in se z avtobusom odpeljali nazaj pod Pohorje.
Pod vznožjem Pohorja nas je očaralo raznoliko in bujno rastje botaničnega vrta Univerze v Mariboru. Sem se prihajajo obiskovalci sprostit, družit, učit in spoznavat naravo. Tukaj rastejo številne avtohtone in tuje vrste dreves, grmov in cvetic, o katerih smo se seznanili na vodenem ogledu. Poleg avtohtonega rastja Pohorja in severovzhodne Slovenije v vrtu uspevajo tudi drevesa, grmovnice, trajnice in številne zdravilne ter vodne rastline iz Azije, Afrike, Severne ter Južne Amerike in Avstralije. V nasadu domačih in eksotičnih dreves tako med drugim rastejo več kot 120 let stare sekvoje, klek z obsegom 364 cm, kavkaške jelke, kanadske čuge, Lawsonove ciprese, rdečelistna bukev, macesni, magnolije in tise.
Nekoč se je naselje imenovalo »Sv. Peter pri Mariboru«, da- nes se tako še vedno imenuje tukajšnja župnija. V župnišču nas je sprejel in izrekel dobrodošlico dr. Sebastijan Valentan, župnijski upravitelj. Razkazal nam je bogato knjižnico in Gla- serjev salon, kjer je bilo že veliko različnih kulturnih dogod- kov. Videno je podkrepil z besedami o pomembnosti umetnin in nekoč dejavnega župnika Marka Glaserja, ki je bil prijatelj Antona Martina Slomška. Ko smo zapustili župnišče, smo opazili ob vhodu tablico z napisom in tremi zvezdicami. To je bila soba Rezidenca Sv. Petra, ki jo oddajajo preko Bookinga. Ena izmed obiskovalk je v trenutku prek telefona našla opis in ceno, ki se ji je zdela primerna.
Vodič Vid Kelbič nas je popeljal v lepo baročno cerkev. Njegova razlaga je bila kratka in jedrnata. Odgovoril je še na nekaj vprašanj. Sprehodili smo se okrog oltarja, naredili sku- pinski posnetek in se nato spustili v klet, v katakombe. Do njih smo prišli po strmih stopnicah. Vsi smo jih brez težav premagali, saj smo si pomagali. V podzemlju je bil urejen ol- tar in 64 grobnih niš, od katerih je le manjši del zapolnjen. V njih so zazidane krste župnikov in pomembnih župljanov in župljank. Za steklom je viden tudi del kostnice. Iz katakomb vodi skrivnosten rov. Kam vodi, še ni raziskano. Po pričeva- nju nekaterih naj bi peljal pod Dravo na drugo stran mesta Maribora ali celo do romarske cerkve Matere Božje na Gorci nad Malečnikom. To romarsko cerkev je Marko Glaser dal ob- noviti. Tam je tudi njegova grobnica. Do svetišča vodi križev pot ob vinogradu. Kapelice se bleščijo v razbeljenem soncu.
Mi smo zavili na hladno, v staro prešo, ki je del župnišča. Pričakali so nas predstavniki Turističnega društva Malečnik. Najbolj zgovoren je bil domačin Oskar Neuvirt, ki ve vse in še več o Malečniku, o tem, kako so ljudje včasih živeli pa o preši in vinu. Iz rokava je stresal šale in anekdote, medtem ko smo mi pokušali vino lokalnih vinarjev. Vino nam je razvezalo jezi- ke in že je prišel čas za slovo. Vsakemu za spomin so podarili kozarec z emblemom. Še skupinska fotografija pred prešo in odhod proti avtobusu.
V Areni smo se okrepčali z dobrim kosilom. Ob zvokih an- sambla Jurovski gadi smo po aktivnem dnevu zbrali energijo še za veselje in ples. Rajanje se je začelo.
Res je lepo, ko je fajn.
info@zdlbs.si